Danes zelo težko diham. Ne znam ubesedit razlogov in ne vidim rešitve. Branje statistik še nikomur ni seglo v gate in potisnilo prsta v rit. Kaj kmalu se bom, predvidevam, spet prepustila dremežu igranih prizorov in lepo zloženih besed ter utopila svojo zgroženost. Da bi kaj dejansko naredila za to, da se tovrstno zlo v svetu prepreči, itak nimam jajc..."ne znam, ne morem, ne vem kako in kaj" ...najbolj gnile zloženke človeške govorice. Sploh pa, si ne smem privoščit črnogledih misli brezciljne žalosti, če moram jutri zjutraj vstat, opraviti svoje zrak-mešajoče "obveznosti" in zvečer nazaj zaspat!
It's just so fucking pathetic...
