Tiha

Treba je nekaj razjasnit. Ljudem ni vedno jasno zakaj sem tiho, očitno. Opažam, da me vse pogosteje smatrajo za sramežljivo:D Nak, to ne bo držalo. Nikoli nisem bila kaj dosti sramežljiva. Tiho sem predvsem, kadar je pogovor nezanimiv. Res mi dol visi za zadnje trače, modne barve, kakršnokoli medosebno dramo, ki se jo ljudem da it, za "he said she said" teorije, za vsakodnevni čit-čat, pogovori o skomercializiranih elementih povprečnega dneva znotraj življenja povprečnega consumerja. Marbit sem samo prelena za takšno kramljanje, ampak res mi je vseeno. Če me ne zanima, rajši z mislimi odtavam stran in vsake tolko mal prikimam. Se mi ne zdi nesramno, prej socializirano :) Tiho sem tudi, kadar sem živčna. Čas izpitov je tako čas tišine. Tiho sem, kadar sem v družbi ljudi, ki mi grejo na jetra. Takrat sem RES najraj tiho, ker sicer rada povem kaj si mislim... yet again, here enters my secondary socialization :) Skratka ne, nisem sramežljiva. Sem pa lena in stvari mi grejo hitro lahko na jetra. Sem pa toliko bolj zgovorna "med svojimi";) Toj vsa umetnost.

Nisem tko tečna, kot je tečen tale Manstin mojo. Popačene stvari se lažje berejo ;)

Jaz, osebno,...

Naj bom še tako jebiveterska glede večino stvari, pa me delanje sezanomv vseeno pomirja. Seznam izpitov, filmov v gledanje, knjig v prebiranje, plošč v poslušanje, časovni okviri učenja, včasih celo jedilniki. Seveda se nikoli, ampak res nikoli ne držim niti enega od njih. Me pa pomirja. Verjetno se mi zdi, da imam tako stvari pod kontrolo. Načrtovanje. Ravno zadnjič sem brala o nadziranju svojih misli. O tem, da je tudi mišljenje samo ena izmed človeških funkcij in ne nekaj s čimer naj bi se poistovetil. "Mislim, torej sem." tako obvelja za enmalček zgrešeno prepričanje. Ampak če malo bolj pomislim, tale teorija niti ni tako napačna, saj misli in občutki že od nekdaj služijo manifestaciji. S tem, ko spreminjam sebe, spreminjam svoj odnos do ljudi in stvari v svojem življenju, s tem pa predvsem svojo "vibracijo" in njihovo reakcijo name. Če torej lahko spreminjam svoje misli, sem nad njimi. Ko rečem 'misli', mislim predvsem svoje mantre. Stavki, ki si jih ponavljam polzavedno in skorajdane dnevno. Všeč so mi deževni popoldnevi petkov :)

A gre še komu blazno na jetra, če kdo reče "jaz, osebno..."? Men gre direkt na kurac. Si že povedal, da gre zate, ko si rekel "jaz". Z "Jaz, osebno..." pa že pretiravaš. Enim gredo na jetra manični depresivci, enim množični morilci, pedofili, mačke, prah, pokanje s prsti, pluvanje po tleh, rdeče vezalke, neuglašeni klavirji, gneča na cesti, crknjene rože v vazi, beli škornji, psihiatri, Jim Carrey, sprehajalne palice, skorumpirani politiki, jajca na očesa :), predmestja. Enim pa tisti, ki uporabljajo besedno zvezo "jaz, osebno,..."!!

Še ena stvar mi para živce. "Rad bi bil srečen." Potem pač slediš teku pogovora in vprašaš kako si to predstavlja in odgovori z "Ne vem." Mi je jasno, kako smo prišli do tega, da se to več ne ve, ni pa mi jasno kako se lahko ljudje s tem zadovoljijo. "Ne vem." Đizs faking krajst. Kdo pa bo to vedu namesto tebe, še več; kdo bo pa kej naredil za to, če ne boš sam?

Naslednjič: Ljudje, ki ti sežejo v roko kot crknjene ribe.

Ja, tile deževni petkovi popoldnevi so res krasni! :) Tečna? Ah, kje pa!

Rio ham-ham über alles!

Zadnjič sem se zopet znašla v sobi z vietnamsko svijno med igranjem taroka nad Riom - ham-ham na Slovenski. Prejšnjič se mi je zdelo malodane grotesko. Prašič, anarhisti, rio ham-ham, razžrt linolej po kuhinjskih tleh. Prašič je kmalu zaspal ob mojih nogah pod klopco, anarhisti so že tako ali tako obvezno prisoten element vsakega petkovega večera, Rio ham-ham je kul že zato, ker še vedno vztraja, linolej pa so pozneje tud zaselotejpal ob tla. Svoji naravi primerno je ležal na tleh v tišini. Ne jebe ničesar. Pepa the pujs tokrat ni bila ničkaj gostoljubna; hodila je iz sobe v sobo in protestirala vsakemu gibu kogarkoli. Je že privzela mentaliteto lastnikov :)

(Enega teh dneh mi bo marbit postalo jasno čemu pišem 'blog'.)

Männer sind wie Marzipan

Ne maram sedet s prekrižanimi nogami. Rada sedim k kavbojc, klinc pa damskost. Sedet z nogami narazen je pa še bolj comfy. Brez namigovanj in provokacij. Sam povem. Mi je pa dost nagravžn, če moški sedi z nogami narazen. Zgleda prostaško. Očitno mam dvojna merila :)

Večer sem napol prespala v Kinoteki, ki sicer v teh dneh predvaja najlepše evropske filme. No, včerajšnji Solaris, oz. Solyaris iz 1972 sem tud dost prespala, mi ni bil ničkej "lep". Celo Müllers Büro mi je bil bolj všeč, gangsterski semi-film noir avstrijski mjuzikl iz leta 1986, ki sva ga šla z Gregorjem gledat kak teden prej. That's right: gangsterski semi-film noir avstrijski mjuzikl! :D

Müllers Büro - Männer sind wie Marzipan


Ko smo za ravno pri kinoteki; v soboto, 29. imajo do pol štirih zjutraj filmski maraton za taporedne ;)

Across the universe

Pretty frickin' sweet filmarija. Mjuzikl, v katerem je cirka 30 pesmi Beatlesov. Že zato vredno ogleda.
Trailer:



Clip s podlago I Want You iz albuma Abbey Road:

"Matevž ne bo"

Kmalu se nam bo pridružil "Matevž ne bo".



Ker pa se bo tale odštevalnik z novimi objavami pomikal na na naslednje strani, mam enega še na dnu bloga. Da ga slučajno ne bi zamudili :)

čitam

Cel dan že hodim okoli tele kičaste naslovnice, mi ni nič všeč. Deluje mi osladno, nezanimivo, starinsko. Ne sodi knjige po platnicah al kako že ;) (Ja, ja: "Chuck Norris lahko, ostali pač ne"). Nisem vajena čitat baš nekih ljubezenskih zgodb, od njih ničesar ne odnesem, nič novega ne izvem, nič kaj koristno se mi ne zdi zabijat časa z limonadastimi pisarijami. Literarne osebe nimajo konkretnih karakterjev, on je vedno bogatejši od nje, on ma njo vedno bolj rad kot obratno, ... z drugimi besedami: on ima ipak najdebelejši lanac u Fužinah. Bulšit.

Potem razmišljam čemu mi toliko bolj paše prebiranje starih pohotnežev? Marbit pa sem bila en tak star prdec v katerem izmed prejšnjih 'učlovečenj'. Mogoče sem še vedno mal :D Kakorkoli že, tale 'Love in the time of cholera' bom probala prebrat. Sploh, ker vedno težim z nekim širjenjem obzorij. Own up, right?

Fo sho ;)

:/

Ready to do some hardcore yoga. Moram počakat do jeseni na nove vpisne termine. Komi fucking čakam!!! :D Po drugi strani, če tkole pogledam, kako so prišli so tega meditativnega stanja, v katerem si sam s sabo in prazniš svoje omare, se zliješ v samo energijo... nekdo je probaval na različne načine prit v stik z nečem višjim, kot je njegova fizična prisotnost in enkrat mu je uspelo. Ostali pa so mu sledili. Kdo torej pravi, da je to najboljši način za vsakogar, joga in meditacija?! Je že res, ampak vsaj zame velja, da niti slučajno nisem blizu takgea spiritualnega nivoja, kjer bi bilo mogoče po svoje nekej čarat in doseči tak nivo zavedanja. Brez zadržka se torej prepustim nekomu, ki ve o čem govori; mogoče bo fajn, mogoče pa tudi ne. Sam še svojega Guruja nucam... any vouleenters? ;)

čitalomanija

Priznam tolele: V zadnjih (cirka) treh letih sem prebrala samo štiri knjige. V osnovni šoli sem prebrala večino šolske knjižnice (no, sej ni bila velika), sva včasih s knjižničarko Majo viseli ob policah in iskali kaj še imajo. 5 prijateljev pa je bilo tak al tak zakon! Ja, še kr slabo. Zdaj nisem čitala, ker se mi ni dalo, ker je bilo vedno kaj drugega za počet, ker... Ampak so bile tri odlične knjige in en vsempoznan Dan Brown. Vse tri so mi malček spremenile pogled na svet. Prva, Frederic Beigbeder - 2999 sit; odličen, sarkastičen, pretiran, prevzeten, moreč, zabaven, inovativen, požrešen, prostaški, zasvojljiv, surov roman o oglaševalstvu in še marsičem. Druga: Yann Martel - Pijevo življenje, spočetka malodane prijetna lahkotna zgodba o sinu lastnika živalskega vrta v Indiji, sicer tudi zagret pripadnik treh različnih religij. To mi je bilo še posebno všeč :) No, potem se zaradi nemirov z družino odpravi z ladjo v Kanado, med potjo pa se zaradi brodoloma znajde sam na čolnu z nekaj živalmi, med drugim tudi z bengalskim tigrom. Konec te knjige je über odličen. Tretje ne povem, ker se mi boste smejal, zato gre z mano v grob :)

Od poletja naprej pa čitam, kot da moram nadoknadit vse zamujeno. Začnem z eno, nadaljujem z dvema, včasih berem tudi tri knjige hkrati. Pravzaprav jih požiram. Svoji nesrečni bipolarnosti primerno, pride v poštev samo nekaj grobega + nekaj mehkega naenkrat. Dve mehkega, kak! Tale Amazon mi vzame zdaj že skoraj polovico mesečnega dohodka, kar glede na nizke cene pomeni veliko knjig :) Potem pa me nestrpno čakajo na polici ob postelji, se hihitajo in prerekajo, katera bo prej na vrsti. Zvečer mi ne pustijo spat in me zbujajo ob jutrih. Ampak je super, uživamo!