Sex Crimes and the Vatican

V letu 1996 je imel Vatikan 7 milijonov ameriških dolarjev proračuna za podkupovanje žrtev spolnih zlorab (beri: otrok in njihovih staršev) v zameno za molk. Vnaprej načrtovan proračun!!! Ne se jebat.
Če še niste vidl dokumentarca Sex Crimes and the Vatican, it's a must see. Pravzaprav ne izveš nič kaj novega, ampak ko fakte in argumente povedo vpleteni, torej danes odrasle žrtve tovrstnih zlorab, bivši člani rimskokatoliške cerkve in tožilci, veš, da je res... res. Da se ne bomo narobe razumeli, pedofilsko dejanje je gnusno prek vseh meja; naj gre za člana vatikanskega zbora (klinc pa velike začetnice takim ustanovam!) ali ne. Vem, da ne gre za VSE duhovnike, ampak kot predstavnik institucije takšnih razsežnosti in predvsem pomena, je dovolj že en sam. Potem pa vidiš, kako cerkev pometa pedofilijo pod prag. Obstaja celo dokument, imenovan Crimen Sollicitationis, spisan leta 1962, v katerem so navodila namenjena župnikom, češ, kako ravnati z morebitnimi žrtvami zlorab njihovih podrejenih. Navodila narekujejo ustrahovanje in utišanje. Crimen Sollicitationis hrani vsaka župnija na svetu.
Nadaljnje; ne le, da cerkev ne raziskuje teh zlorab in rešuje problem s sistematičnim premeščanjem duhovnikov iz župnije v župnijo (kjer, seveda, počnejo isto), ampak celo ovira pravne postopke proti predhodno javno razkritim pedofilom. Ti se skrijejo v vatikan, tožilci pošiljajo zahteve po izročitvi prebežnikov nazaj v države, kjer se odvijajo njihovi kazenski postopki, vatikanski državni tajnik pa lepo pošiljateljem vrača neodprto, torej neprebrano pošto. Ma ni mi jasno, kaj pravosodje sploh nima vstopa v vatikan?! Bilokakšno...rimsko, italijansko, mednarodno, evropsko...čisto nihče?!! Kako d fak smo prišli tako daleč, da se trop takih, v dno duše zlobnih ljudi, skriva na kvadratnem kilometru površine, kjer jim nihče nič ne more?!! Kot omenjeno v filmu, Ratzinger bi lahko danes obtožene duhovnike razrešil dolžnosti in prepustil zasluženi kazni, a kaj ko je on sam leta 2001 kot kardinal podpisal in razposlal novo verzijo spornega dokumenta vsem škofijam po svetu. Veste kaj je to VSEM ŠKOFIJAM PO SVETU!?!

♪♫

...pri nas pa sneži :)

Janez hoče it v službo.

No, takole smo se zbrali na sobotno jutro; delavci, študenti in upokojenci. Baje, da nas je naneslo kar 70.000 iz vseh koncev Slovenije. Prišlo je kar 337 avtobusov protestnikov v ta dan soncu neprijazno Ljubljano. Največji tovrstni zbor odkar smo osamosvojeni :) Vzdušje je bilo super; solidarnost, pravičnost, demokracija in tehtna želja po spremembah pa vodilo, po Dunajski ulici raztezajoče se, nekajkilometerske množice. Po štirih urah (z Gregorjem sva namreč protestno pot prehodila dvakrat) smo se ustavili pred Kongresnim trgom, kjer so potem headmasterji sindikatov predstavili ključne točke svojih programov.

Tkole smo pa zgledali:

Tejle slikci se pa ne morem upret :) Tole je Pistotnik, poplesavajoč pred (po mojem mnenju dogodku nepotrebnem) transparentu "Bilo kuda, lezbe svuda" :D

sicko :(

Bruhanje sucks. Še nikol nism bruhala kar tako tjavendan... včeraj pa kar dvakrat.... pa še drisko mam. Kakšno damsko obnašanje, kaj? :)

Mimogrede, izšla je nova številka RSQja. Ta je res naboljša do sedaj in ima že 68 strani! Mater, smo pridni :)

life's own rocknroll beat

Ta teden je več kot zanimiv. Iz različnih koncev dobivam same produktivne ideje glede prihodnosti. Louise Hay bi bila ponosna name :) Študentsko podjetništvo, samozaposlitev, evropske institucije, proaktivnost, ustvarjalne obstranske dejavnosti... res je toliko možnosti, da mi je šlo od blazne vzhičenosti v sredo zvečer kr malo na jok... majkemi :) Počasi končno prihajam do tistega notranjega wicked nemira, ki se me je loteval vsakič, ko sem tam pri 14 rezmišljala o filmski režiji. Pogrešala sem takšno jutranje vstajanje z metuljčki v trebuhu. La vita e fucking bella!!! :D

roomies

Tako je, imam nove sostanovalce. No, imam jih že kak mesec in so pravzaprav moji sosobovalci, ker skupaj sobujemo. Lan, Nia, Ugi, Gem, Moi, Viktor in myself. Kako, za vraga, se nas toliko gužva v eni kamrici, nebodigatreba? Vsi se obnašamo kot kaktusi, eni le včasih, ko lenobno buljimo v svet in so naše misli ravno tako nepovezane kot bodice malih tropskih rastlinic, drugi pa več ali manj vedno :) No, Moi se verjetno ne bi strinjala. Ima namreč čudovito listovje, izpod katerega le včaih vzvišeno pogleda na okensko polico k bodičastim kolegom. Sama domuje na omari malček višje, skrivajoč se pred sončnimi žarki. "Kar naj bo tam", se strinjajo ostali, zadovoljni v svojih pisanih hišicah nad radiatorjem. Kadar smo dobre volje, se pri nas vedno kaj dogaja. Pozimi pa bo v naši sobici kar tiho, saj se kaktusi ne pustijo nič kaj motiti med nekajmesečnim spanjem, jaz tudi ne, Moi se tako ali tako najraje pogovarja sama s seboj.

Od leve proti desni: Gem (9 cm), Lan (12,3 cm), Viktor (12 cm), Ugi (3,6 cm)in Nia (6,4 cm)

Moi - full velik cmjov

mojo time out

Eden najbolj žalostnih občutkov je izgubljanje spoštovanja do nekoga, ki ga mas rad. Nekoga, ki je vsestransko čudovita oseba, kljub temu pa vsakič znova pusti, da se sprehaja po njej po mili volji. Še kr jebeno.