Včeraj smo šli že 17-ič postavit prikolico v Bohinjsko Bistrico. Je bilo kar fino, cel dan smo delali na svežem zraku. Fizično delo zelo paše, če moraš mislit na ogromno stvari, ker takrat ne misliš na nobeno. Vsaj jaz ne. Kakšen užitek, cel dan brez kakršnekoli konkretnejše misli! :) Spucali smo omarice, mize, hladilnik in stole, postavili predprostor in pripadajoč lesen poden, ter sčistili prikolico zunaj in znotraj. Manj prijetno je bilo praznit bratrančev wagen, ker so letos vanjo vlomili že dvakrat in to ne z namenom kraje, temveč iz čistega vandalizma. Cela notranjost premetana in zbrcana, povsod so ležale igračke njegovih sinov, za vstop pa je seveda potrebno razbit 3 okna, ne samo enega. Ne boš valda hodil ven in not skozi isto okno, če si kul?! Tako sva potem z Gregorjem pomivala tiste igrače, ker je vlamljajoči imbecil posprejal celotno notranjost z gasilnim aparatom in je bilo VSE modro. Res vse. Pa smo tudi to vse pospravili in pomili. Fak ju, lokalni patetik.
Mestnemu, sonca ne vajenemu otroku pa seveda ni ušel en major sunburn. Mater, čist sem opečena po rokah. Kako nej potem ohranjam svojo sickly looking bledoličnost? :) Not fair.
Conclusion: Fizično delo na prostem puca možgane.
Mestnemu, sonca ne vajenemu otroku pa seveda ni ušel en major sunburn. Mater, čist sem opečena po rokah. Kako nej potem ohranjam svojo sickly looking bledoličnost? :) Not fair.
Conclusion: Fizično delo na prostem puca možgane.
