I joke. Tho I was drowning in self-pity (being sick, no FNM) and the last post is a bit sillee, te lubm štirljon. Lovesong pa je večno tvoj. Tud kadar te ne maram. :)
Prekleto vroče je v Ljubljani; ne vem več katera noga naj bo iztegnjena čez kater stol in kam dlje še lahko zlezem s sedišča, da ne ruknem še na tla, pa se ga hkrati dotikam s čim manjšo površino telesa. Spet vsi spijo, js pa na nočni straži. Malo se jajcam s stavki svojih člankov, še največ dela imam s tole neko kolumno, ki naj bi jo bojda po novem pisala. Nimam pojma o čem pisat in zakaj jo pišem js, by all means. Sem rekla ok, ker mi je zadeva res močno nelagodna in že predolgo sedim v neki ustaljeni poturšk' pozi. Vztrajanje v takem položaju lahko rezultira samo v nastanek hemeroidov, čisto nič drugega. Potem pa na nobenem področju nič ne napredujem in žulim palec tjavendan. Čim pa se brcnem v en del telesa, se počasi začne premikat tudi vse ostalo.
Mančin bralni kotiček tokrat predstavlja avtobiografijo Slasha (by the man himself). Sem na 60. od 460ih strani in moram rečt, da se imava super. Za nama je že kleptomanija, gora droge in seks pri 12ih. Stara sva petnajst let, pravkar sva se preselila s Sunset Bulevarda, kjer sva živela med Joni Mitchell in Jimom Morissonom, najino mamo je pred kratkim poseksal David Bowie, orgazmična kitarska solaža pa nama počasi že postaja pomembnejša od para voljnih joškic. Fuckin' aye!
Od zdej naprej naslavljam poste z uro objavljanja. Bo mogoče par stvari prej jasnih. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar