Ural 3 high

Končno imava šotor! Pošteno seksi, varjenošivno zadevo za poletna potepanja. V skor sedmih letih partnerjevanja je to najin prvi skupni nakup, zahteval pa je dva dneva pogajanj, groženj, ustrahovanja in vsesplošnega pričkanja. Sam je kul, trenje je seksi. ;)

Danes sm nametala ogromno semen razne zelenjave po vrtu. Majki ne bo nič jasno, k ji bo začelo tam med rožami korenje rast. Pa sej, življenje je polno presenečenj. Kam on, ne moreš met 40 kvardatov samih rož na vrtu, it več ali manj za celo poletje od doma in jih prepustit mojim nezalivalnim ročicam. Rabš vsaj eno špinačo vmes porint, da pridem kej pogledat.

To je vse. Ne da se mi kej dost debatirat te dni.

Candy Mountain

...kul je. Živčna sem. Full mam za narest, pa bi se sam po travi valjala, plezala po drevesih in tam potem tulila z mimoletečim ptičovjem in piskala skozi trobentice. Bojda naj bi ljudje na splošno z leti postajali vse bolj tečni, ker se vse težje spopadajo s kompromisi. And I just plain fucking hate the concept. :) Ne vem kako je s tem pri ostalih, ampak sama iz težkokategornega flegmatika kar hitro postajam en (počasnim pešcem nevaren) kolerik.

Candy mountain za lahko noč:

Mater in teli naslovi blogov!

Vsak dan se kej novega naučim. Ta vikend sem nabrala sledeče nauke:

1. Če že pustiš, da se ti z alkoholcem čečka po riti, se ne it potem vsest na školjko wc-ja, ker boš hudomušno poslikavo tam odštempljal in ne bo šla več dol!

2. Če se že spraviš neki kvazi laufat, prej poglej na uro. Ob enajstih namreč že močno pribija vročina, zategadelj boš večino poti prehodil, nakar boš zaradi vročine še iber tečen.

3. Če si že kupiš vrečo Haribo extra sauer pasta-fruta bombonov, ne rabš vseh pojest naenkrat. Na embalaži piše "Haribo macht kinder froh", sam mene je machnu bl švoh.

4. Če po toliko letih še vedno pomisliš ali se bonbon napiše z n ali m in se odločiš za bolj udomačeno verzijo, lahko priznaš tudi, da besedo 'superga' še vedno najraje izgovoriš 'coperga' in potem ti je d best u lajfu.

Pestro, a?

Zdi se, da se pisanje za tole tiskano številko revije ne bo nikoli končalo. Vedno sledi klic z "a loh še..." Potem imam seveda ogromno dela s kompliciranjem vrstnega reda zapisanega in kodiranjem povedanega, tako da na koncu tako ali tako ne bo nikomur jasno kaj čita in bo članek preskočil :D Ne znam razlagati ali opisovati v nekem konstantnem taktu. Tudi, ko kaj govorim, se vmes zavem, da mi besede vse bolj spidirajo in obraz(i) poslušajočih gledajo vse bolj takole: ustnice se zavihajo enmalček navzgor, a ne v izrazit nasmešek. Veke se rahlo spustijo, marbit še količkaj rešpektivno, ne še posmehovalno. Glavo se nagne malo vstran, a še vedno zunaj meja posmeha. Takrat veš, da te pričujoči ne posluša več, ampak zgolj opazuje tvojo mimiko. Eni skratka nimamo tega talenta, takole mi zna potlej nagajati tudi vsakršno pisanje.


"Outside the frame is what we're leaving out" je rekel Josh Homme :)

Bejž spat, jebote!

Carlin #2

:)

.

Nič nimam za povedat. Vsaj ne naglas.

Fizično delo

Včeraj smo šli že 17-ič postavit prikolico v Bohinjsko Bistrico. Je bilo kar fino, cel dan smo delali na svežem zraku. Fizično delo zelo paše, če moraš mislit na ogromno stvari, ker takrat ne misliš na nobeno. Vsaj jaz ne. Kakšen užitek, cel dan brez kakršnekoli konkretnejše misli! :) Spucali smo omarice, mize, hladilnik in stole, postavili predprostor in pripadajoč lesen poden, ter sčistili prikolico zunaj in znotraj. Manj prijetno je bilo praznit bratrančev wagen, ker so letos vanjo vlomili že dvakrat in to ne z namenom kraje, temveč iz čistega vandalizma. Cela notranjost premetana in zbrcana, povsod so ležale igračke njegovih sinov, za vstop pa je seveda potrebno razbit 3 okna, ne samo enega. Ne boš valda hodil ven in not skozi isto okno, če si kul?! Tako sva potem z Gregorjem pomivala tiste igrače, ker je vlamljajoči imbecil posprejal celotno notranjost z gasilnim aparatom in je bilo VSE modro. Res vse. Pa smo tudi to vse pospravili in pomili. Fak ju, lokalni patetik.

Mestnemu, sonca ne vajenemu otroku pa seveda ni ušel en major sunburn. Mater, čist sem opečena po rokah. Kako nej potem ohranjam svojo sickly looking bledoličnost? :) Not fair.

Conclusion: Fizično delo na prostem puca možgane.

Pomlad

Pa smo zopet tu. Vsako pomlad ista pesem: razganja me 300 na uro. Ponoči ne spim, potem podnevi pa napol prisebna hodim okoli, medtem ko druga polovica sanja o čebelicah :)

Vsako leto se veselim tega obdobja, ker je hkrati moj najproduktivnejši čas v letu. Iz besnega vrelca (yeah, I said 'besni vrelec' :D) namreč prihajajo na dan najboljše ideje, vsi čuti so izostreni preko svojih običajnih meja, v vsem najdem inspiracijo, vse diši in zapeljuje. Hrana ima božanski okus. Žlico testenin, na primer, lahko občudujem in se naslajam nadnjo ...mnogo časa ;) Vse poka po šivih... obožujem pomlad!!

Takele bedarije počnem, skratka :)