26

Včeraj je bil res super dan. Osem članov družine je prišlo v najin mali svet a.k.a. Zaloškafest in mu vdihnilo ogromno smeha in topline. Všeč mi je, da zanjo bit glasni, česar sicer ne počnejo. :)



Od lanskega leta v tem času se je spremenilo naslednje; v prave stvari se je vrnila otroškost (mimo jo je odneslo še kam, kjer je ne nucam), ne pustim se zajebavat (as much, mal še zmer, ker sm kljub občasno besnemu jeziku dost prijazna), lažje shajam s svojo punčkavostjo (ubistvu sem je kar vesela), pravtak počasi odvezujem tale težak mošnjiček emocionalnega skladiščenja in kej spustim tudi ven, zato ljubim močneje, hitreje se navežem na ljudi, vse mi pomeni več. Na drugi strani razumem, da ne pašem vsem in sem vesela tudi tega. Mogoče še bolj. Tako vsaj vem, da nekaj štrli ven, česar se eni primejo, drugi pa zdrsnejo mimo. Tisti, ki štrlino šlatajo, skoraj vedno pašejo tudi meni, medtem ko mimozdrsnežem veselo pomaham v slovo. Všeč sta mi tako prostor kot čas, v katerima se nahajam, uživam ljubezen najprijaznejšega človeka pod soncem, okoli sebe imam dobre ljudi in v zraku je skoraj vsak dan nekaj čarovnije. Life is hella good!

All in all, lahko rečem, da sem dober človek. Toj to.

And babies, huale še enkrat za gramofon! <3

olo

fakpisšitmadrfakrbičkant!!!

7:11 a.m.

No sleepytimin' tonight :)

3:24 a.m.

(G-man part deux)...in včasih, ko si tu, si želim, da bi se kam sprehodil. :)

I joke. Tho I was drowning in self-pity (being sick, no FNM) and the last post is a bit sillee, te lubm štirljon. Lovesong pa je večno tvoj. Tud kadar te ne maram. :)

Prekleto vroče je v Ljubljani; ne vem več katera noga naj bo iztegnjena čez kater stol in kam dlje še lahko zlezem s sedišča, da ne ruknem še na tla, pa se ga hkrati dotikam s čim manjšo površino telesa. Spet vsi spijo, js pa na nočni straži. Malo se jajcam s stavki svojih člankov, še največ dela imam s tole neko kolumno, ki naj bi jo bojda po novem pisala. Nimam pojma o čem pisat in zakaj jo pišem js, by all means. Sem rekla ok, ker mi je zadeva res močno nelagodna in že predolgo sedim v neki ustaljeni poturšk' pozi. Vztrajanje v takem položaju lahko rezultira samo v nastanek hemeroidov, čisto nič drugega. Potem pa na nobenem področju nič ne napredujem in žulim palec tjavendan. Čim pa se brcnem v en del telesa, se počasi začne premikat tudi vse ostalo.


Mančin bralni kotiček tokrat predstavlja avtobiografijo Slasha (by the man himself). Sem na 60. od 460ih strani in moram rečt, da se imava super. Za nama je že kleptomanija, gora droge in seks pri 12ih. Stara sva petnajst let, pravkar sva se preselila s Sunset Bulevarda, kjer sva živela med Joni Mitchell in Jimom Morissonom, najino mamo je pred kratkim poseksal David Bowie, orgazmična kitarska solaža pa nama počasi že postaja pomembnejša od para voljnih joškic. Fuckin' aye!

Od zdej naprej naslavljam poste z uro objavljanja. Bo mogoče par stvari prej jasnih. :)

ZDB

Ne maram hodit k zdravnikom, ker res nimam sreče z njimi. Pred petnajstimi leti sem vkorakala na pregled k takratni zdravnici kmalu po tem, ko so mi sneli gips z noge zaradi smučarskih pogumnosti (in posledično nategnjenih vezi). Obisk ni bil moja ideja, ampak priporočen s strani modela, ki je gips snel. Aja, prvi, ki naj bi mi rezal gips, je smrdel po alkoholu in je nekaj milimetrov debel gips rezal z mašinco (!), mi zarezal s tisto jebo v meso (kar se mi pozna še danes), potem me pa še natulil, da se preveč premikam in nič ne vidi! Charming guy. K sreči je kmalu v ordinacijo vstopil nek drug zdravnik in ga odrinil, ko je videl kaj počne, ga nagnal ven in gips odrezal naprej z navadnimi škarjami!! Anywho, moja zdravnica noge ni pogledala, vzela pa mi je kri in urin in zaključila, da imam v krvi premalo železa. Well... thanks? Drug obisk pri isti zdravnici je bil nekaj let nazaj, ko mi je prvič zatekla desna bezgavka na vratu. No, tega sva končali z receptom za mazilo proti herpesu. Pardon my french, sam what the fucking fuck? Ravno dovolj mimo, da sem zamenjala zdravnico...ki je šla par mesecev kasneje v pokoj. Thanks for the heads up, woman! Včeraj sm šla zopet v ta nesrečni zdravstveni dom, kjer moje (zdaj že tretje znotraj istega ZD) zdravnice, kakopak, ni bilo v ordinaciji. Tačetrta me med obiskom niti ne pogleda, ker moja kartoteka obviously kriči po njenih čečkarijah, preden ji sploh povem zakaj sem tam. Preden me je spustila v svojo sobico, mi je sestra še odmerila 36.18°telesne temperature, hence nimam vročine. Spet pridem z zatečeno bezgavko. Najprej se zmoti v bezgavkah, četudi imam desno stran glave the size of a small country, potem me trikrat vpraša, če me kak zob boli, pri čemer se ob tretjem 'ne' že malo vznevolji. Jebiga, bo treba še kej probat. Napoti me v laboratorij. Po debeli uri se vrnem nazaj, kjer mi na podlagi krvne preiskave sporoči le, da nimam mononukleoze. Oh and še enkrat vpraša, če me boli zob. Jebela fucking cesta! Po dveh urah izvem le to, da naj grem domov in pridem nazaj, če bo drug teden slabše. Ne se jebat! Dve uri za to, kar je že na začetku vedla (again, 36.18°): Nimaš mononukleoze. Ne sliši ne tega, da imam bezgavko vsak dan večjo, ne tega, da jo imam že cel teden, ne tega, da rajši izpljunem slino kot jo pogoltnem, ker preveč fucking boli. Al pa če bi me vsaj za hec še kam poslala.

There's always a first.

True. Nisem še preživela večera med raperji in en cel debel večni večer poslušala rap (hip hop?) glasbe, z vilico nerodno lomila *začinjene ;)* jogurtove strjenke z albert keksi in sadjem (od katere se še danes ne otresem slow motion miganja), medtem ko mi desno uho nekdo posiljuje z deklariranjem Madoninega bestof venčka.

Megaprijazna gostitelja

Najlepša hvala za superluškan teden v Belgiji! Za vse vožnje do in od Werchterja ob nemogočih urah, za sveže stisnjene sokove ob jutrih, za tajsko večerjo, za kitchen chat ;), potrpežljivo odgovarjanje na tisoč in eno vprašanje in nenazadnje, za prijetno družbo. Super sta!

p.s.: pa za obrambo pred dotikljivimi pijanimi Flamci!