Na zahodu kaj novega?

Jasno je, da se ob nekaterih ljudeh počutiš drugače kot ob drugih in da se pravzaprav tudi obnašaš drugače med različnimi ljudmi. Nekako projiciraš tujo energijo nase in obratno. Štima. Sam se mi pa vseeno zdi hecno, kako se ob ljudeh, ki jih vidim enkrat letno ali manj obnašam tako, kot sem se v času, ko smo skupaj preživeli veliko časa. Najbolj ekstremen primer tega čudnega vedenja je ob nekom, ki mi je pred osmimi leti pomenil zelo veliko. Bil je sicer še enkrat starejši in dinamika najinega komuniciranja je potekala tako, da je več ali manj govoril on, js pa sem se kot sramežljivi 16-letnici primerno, vedla kot... well, 16-letnica. Ob njem vedno tiho, z napetimi ušesi in zasanjanimi učki. Nazadnje sva se srečala lani poleti. Človek bi pričakoval, da bi se taka porazna dinamika v tolikih letih spremenila, pa se niti ni. Presenečeno sem ugotovila, da zopet sedim zraven v tišini, medtem ko on yet again pripoveduje svoje štorije. V tistih minutah sem se spet počutila kot tist nasjtniški kup zmedenosti, čeprav o takratni intenziteti naklonjenosti že dolgo ni bilo več sledu. Mogoče je šlo bolj za ohranjanje idealov, v katere sva eden drugega zaprla že takrat in se resnice nisva kaj dosti dotaknila. Spet kriptiram stavke, to mi gre na jetra. Je pa precej krajše, kot pripovedovanje celotne zgodbe.

No, to se mi dogaja dostikrat. Nazadnje ravno včeraj zvečer, ko smo se dobili z nekaj sošolci iz gimnazije, s katerimi se vidim bolj poredko. Spet sem se znašla v miselnem vzorcu tistega časa in ob pogovorih o tem kaj počne ta ali drugi znova ugotovila, da gre svet res naprej. Ma se sliši neumno marbit in sevede vem, da gre vsak naprej s svojim življenjem, ampak občutki in miselni kalupi različnih obdobij mi ljudi enostavno zasidrajo v neko letnico, kjer za moje pojme ostanejo dokler se ob ponovnem srečanju ne prepričam drugače. Oziroma, kot pravi odstavek višje, se mi pri nekaterih tudi takrat vzorec ne pretrže.