čitam

Cel dan že hodim okoli tele kičaste naslovnice, mi ni nič všeč. Deluje mi osladno, nezanimivo, starinsko. Ne sodi knjige po platnicah al kako že ;) (Ja, ja: "Chuck Norris lahko, ostali pač ne"). Nisem vajena čitat baš nekih ljubezenskih zgodb, od njih ničesar ne odnesem, nič novega ne izvem, nič kaj koristno se mi ne zdi zabijat časa z limonadastimi pisarijami. Literarne osebe nimajo konkretnih karakterjev, on je vedno bogatejši od nje, on ma njo vedno bolj rad kot obratno, ... z drugimi besedami: on ima ipak najdebelejši lanac u Fužinah. Bulšit.

Potem razmišljam čemu mi toliko bolj paše prebiranje starih pohotnežev? Marbit pa sem bila en tak star prdec v katerem izmed prejšnjih 'učlovečenj'. Mogoče sem še vedno mal :D Kakorkoli že, tale 'Love in the time of cholera' bom probala prebrat. Sploh, ker vedno težim z nekim širjenjem obzorij. Own up, right?

Fo sho ;)