1/4 stoletja

Pred leti sem pričakovala, da me bo 25. malo prešejkal, češ dovolj si stara, da bi to in ono... ljudje so pri teh letih dosegli že toliko in toliko... pa me sploh ne gane. Je samo še en dan; včeraj nisem bila kaj dosti mlajša in jutri ne starejša. Kaj počnejo ostali in kaj so dosegli, me pravzaprav ne zanima, primerjav ne delam, ne postavljam si pogojev in ciljev, ne delam zaobljub. (Mimogrede, ljudje bi sami s seboj ustvarili veliko čudovitega, če bi vsaj del energije, ki jo potrošijo z vtikanjem v tuje stvari, namenili vtikanju vase! ...včasih tudi dobesedno;)) Vse, kar moram vedet je, da osmišljevanje tujih načel ne prinese miru, še manj; ne riše nasmeškov. Poletje ima svoj čar... danes je pomemben samo 'danes', da sem tukaj z vsemi delci obstoja, polno prisotna za sogovornika, uživajoč svoje okolje. Kaj bo jutri in 5 let od danes, pa me bo zanimalo takrat. Hecno je, da me je danes kar nekaj kolegatov vprašalo, če sem kej žalostna, ker sem 'starejša'... čemu, se vprašam?! Ker je 25. in ne 18.? Come on, ne ga tkole sračkat, modeljad! Marbit je samo vprašanje prioritet. Vsako prihajajoče leto mi je nepopisno bolj v dar, kot izgubo. Življenje mi je jasno bolj kot kadarkoli poprej, neugnane še resnice 26. leta starosti pa komaj fucking čakam, prav tako vsakega sledečega! ;)

All in all, la vita e motherfucking bella, kameradi moji! Najlepša hvala za čestitke!