moja mala

Hecno, kako imam teh nekaj svojih deklic več ali manj na isti emocionalni razdalji, kjub temu pa so med njimi gore razlik glede sprejemanja in razumevanja. Večini lahko povem nekaj, mogoče malo površno orišem situacije in takoj mi je jasno kdaj je zanje dovolj. Kdaj ne smem it globje, ker jim lahko popačim svojo sliko. Nič slabega. Priznam, da se dostikrat ne zavedam mej. Malo mi manjka te sekundarne socializacije. What, I'm a late bloomer?! Ampak ljudje so hecni glede tega. Večina se prepričuje, da je dovolj odprta za čimveč stvari, da z odprtimi rokami sprejemajo ljudi take kot so. V resnici pa je težko pobegniti predsodkom in sodbam. Tudi meni včasih. Kljub temu mi obstoj popačenih slik pomeni neprimerljivo več kot neke posiljene polresnice. Kamuflaža me hitro odbije. Me niti ne zanima kaj je spodaj.

Spet me je odneslo. Hotla sem povedat nekaj o moji mali. Deklici, ki je sposobna v parih minutah potegnit na dan ravno tiste stvari, katerih me je še pred samo seboj sram. Tiste, ki jih nikoli ne poveš nikomur. Potem navadno nekaj minut sedim ob njej v tišini, češ 'wtf?! kako sm ti glihkar to povedala??!', pa me pomiri s svojim sofuckingwhat nasmeškom. Ker taka je. Vedno sedi ob meni z odprtimi rokami. Deklica, ob kateri postajaš boljši in katere beseda imajo komaj dojemljivo vrednost.

Čeprav malokrat pokažem, mi pomeniš milijon milijard... and then some! :*