nedelja, 7. september 2008

delo osvobaja?

To je pa tko, ko si še posebej glasen in godrnjaš v pomanjkanju dela - potem pa te vržejo v vodo, češ 'evo ti, brihta, zdej pa plavi. jebeš rokavčke, sej maš dva metra'. Prav mi je. Dela imam sicer vrh eneparih glav vkup, zadeve ne znam naredit in vsaka ura se zdi dragocenih minut. Ampak mislim, da bo šlo :) Programiranje postaja zanimivo, všeč mi je konstantno učenje in reševanje 'problemov'. Na koncu pa še dober zgleda.

Lajf je seksi ;)

torek, 2. september 2008

1/4 stoletja


Pred leti sem pričakovala, da me bo 25. malo prešejkal, češ dovolj si stara, da bi to in ono... ljudje so pri teh letih dosegli že toliko in toliko... pa me sploh ne gane. Je samo še en dan; včeraj nisem bila kaj dosti mlajša in jutri ne starejša. Kaj počnejo ostali in kaj so dosegli, me pravzaprav ne zanima, primerjav ne delam, ne postavljam si pogojev in ciljev, ne delam zaobljub. (Mimogrede, ljudje bi sami s seboj ustvarili veliko čudovitega, če bi vsaj del energije, ki jo potrošijo z vtikanjem v tuje stvari, namenili vtikanju vase! ...včasih tudi dobesedno;)) Vse, kar moram vedet je, da osmišljevanje tujih načel ne prinese miru, še manj; ne riše nasmeškov. Poletje ima svoj čar... danes je pomemben samo 'danes', da sem tukaj z vsemi delci obstoja, polno prisotna za sogovornika, uživajoč svoje okolje. Kaj bo jutri in 5 let od danes, pa me bo zanimalo takrat. Hecno je, da me je danes kar nekaj kolegatov vprašalo, če sem kej žalostna, ker sem 'starejša'... čemu, se vprašam?! Ker je 25. in ne 18.? Come on, ne ga tkole sračkat, modeljad! Marbit je samo vprašanje prioritet. Vsako prihajajoče leto mi je nepopisno bolj v dar, kot izgubo. Življenje mi je jasno bolj kot kadarkoli poprej, neugnane še resnice 26. leta starosti pa komaj fucking čakam, prav tako vsakega sledečega! ;)

All in all, la vita e motherfucking bella, kameradi moji! Najlepša hvala za čestitke!

četrtek, 28. avgust 2008

"Check it, I've grown me a hairdoo!"


Zaliješ rožice in greš na morje. Prideš nazaj dva tedna kasneje in vidiš, da so enemu izmed kaktusov zrastli novi možgani. Res je hecen. Ne vem, če naj bi zdej tole izrastuljo odrezala, dala mal v vodo, da požene korenine in posadila ločeno. Vem pa, da ne bom :) Zanaša ga tako ali tako v obratno smer, že odkar je v tem rdečem loncu. Tako kot lastnico :D

Spomladi se lotim vzreje kaktusov iz semen, res so mi všeč. Majo kul karakter, vse ti dajo vedet počasi in z bodicami. Mal vse v svojo smer.

četrtek, 21. avgust 2008

Dirty Diana

Men je tuki Michael Jackson čist seksi. Sam tok.

sobota, 21. junij 2008

izpitovje

Če mi po kakšnem čudežu pojutrišnjem uspe naredit oba izpita, potem še onega naslednji ponedeljek, potem unedva, katerih rezultate še čakam in nekak zmutit tole prakso, se lahko že poleti vpišem naprej in se hkrati izognem metodološkem praktikumu, ki pa ga ob jesenskem vpisu skor sigurno fašem, ker bodo ostali izbirci zabasani. Pis of kejk =D
Sam bi res pasalo met ene poštene počitnice, jih nisem imela že od gimnazije. Lansko leto sem se čist bolna vlekla okoli med kupi smrkavih robcev zadnje dni septembra, loveč zadnje možne izpitne roke, ko sem se poskušala učit pravo... tisto je bilo res slabo, rezultat pa presenetljivo dober =) Leto prej sem tudi v zadnjih dnevih čakala trešočih se ročic na nevemkajže, predpredleto pa je sredi septembra crknil sistem in rezultatov za zadnji izpit ni bilo skoraj do konca vpisnih dni. Ne vem, čemu tako kvazilenobno hrepenenje po stresu =)

Poznamo vsi tisto, ko ti trepalnica odpade, jo daš med dva prsta, si nekaj zaželiš, pihneš in poveš na katerem prstu bo ostala, ko ju daš narazen? Če zadaneš, se ti želja uresniči? Če ne, se uresniči želja druge osebe?
Včeraj je Gregor stisnil mojo odpadlo trepalnico med prsta. Želji-check, pih-check. Ko je dal prstka narazen, pa trepalnica ni ostala na tistem, ki sem ga določila :( Želja padla v vodo. Potem pa je rekel "I wished for your wish to com true." ...ej no <3
UP YOURS, mystical forces of granting wishes! Didn't see that one coming, did you?! =D

četrtek, 12. junij 2008

Dejmo se že fucking preselit.

Kaj pa se zgodi, ko bi res rad nekaj povedal, pa ne moreš, ker je preveč nagravžno in se po vsej verjetnosti ne spodobi povedat na glas? Komu potem poveš? Kam potem napišeš? So stvari, ki jih ne smeš povedat. Ker bi te katerakoli oseba, ki bi ji kaj takega zaupal, opomnila na to, kako slabo je, vsakič, ko bi se videla. Ne z besedami, morda s kretnjo ali pogledom. Ne namenoma. Ker potem si ti tej osebi asociacija na zaupano. Ljudje prenesejo dosti manj, kot dajo vedet.

V naši mali ulici pa še vedno stoji hiša, v kateri so odnosi v družini malodane bolni, ljudje pa vsako leto bolj vdani v svoje psihološke anomalije.

Dejmo se že fucking preselit.