sreda, 29. april 2009

Die Fledermaus

Majka mi je danes nevede prinesla svoje rojstnodnevno darilo, ki je prispelo po pošti še na Cerkovo in ker ne pozna imena ali url-ja mojega bloga, lahko tule mirno povem, da bo verjetno tudi ona vsa solzna, ko bo vidla kaj jo čaka. Jaz sem bla že samo, ko sem vidla kakšne oblike škatlo mi podaja, pa sm se kr stran obrnila. Z majko sva si sicer v marsičem podobni, še več pa je stvari, ki naju postavljajo vsako na svoj breg. O tem kdaj drugič. Še malo v solzah (I did mention my emotional tardiness, rite?), sem ravno odgledala opereto Netopir ...ampak ne katerekoli, našla sem prav tisto, ki sva jo po našem starem videorekorderju nemških tipk vrteli ravno dovolj dolgo, da se je strgal trak, potem pa te izvedbe nisva našli nikoli bloody več. Tega je zdaj nekje osemnajst let. Ja no, ena mularija je über brithna in piše&računa že pri štirih, eni sestavljajo meterska letala z lego kockami, jaz sem pa ure in ure presedela ob raznih operah in operetah. Falični klicaji marsikaterih ugankarskih heurek še danes niso ugledali dnevne svetlobe, lego kock pa nikoli nisem imela veliko, saj so bile povečini podedovane in porazgubljene. So there. Nekaj oper nama je moj brat presnel z WWF pretepi, kar je majko zelo užalostilo, mene pa je ravnotak zabavalo (če se kdo spomni, kako je bilo ime tistemu, ki je imel porisan obraz, nad komolci pa je imel zavezane zelene in rozaste trakove, vsakič je prav pošteno nabutal Undertakerja; let me know, porfavor!). Ampak! AMPAK!!! Die Fledermaus je imel ogromno izvedb in filmskih priredb, tale, ki leži tule pred mano pa je ravno tisti iz leta 1972 z neprekosljivo gdč. Janowitz v glavni vlogi. Je točno ta izvedba, ki jo objokujeva že skoraj dve desetletji in ne premore niti enega jebenega torrenta!!! Verjetno nama pomeni tako veliko, ker je ena redkih stvari, ki nama je RES skupnih. Res sem fucking vesela!!!! :)))))) Kot da bi me nekdo za dve uri postavil nazaj v otroštvo! Unedva rockabillya pod mano sta verjetno mal čudn obračala očesi, ko jima je dvometerska baba skakala nad glavo med izvajanjem baletnih akrobacij :)

Majka, moja solzica komej čaka tvojo :*


p.s.:dejte mi mir z navodili glede mojega bloga. če čem, ga bom zbrisala vsak drug dan in čez par ur dala nazaj gor. k je moj. aj prov? če ne se pa jepte :*

sreda, 25. marec 2009

moja mala

Hecno, kako imam teh nekaj svojih deklic več ali manj na isti emocionalni razdalji, kjub temu pa so med njimi gore razlik glede sprejemanja in razumevanja. Večini lahko povem nekaj, mogoče malo površno orišem situacije in takoj mi je jasno kdaj je zanje dovolj. Kdaj ne smem it globje, ker jim lahko popačim svojo sliko. Nič slabega. Priznam, da se dostikrat ne zavedam mej. Malo mi manjka te sekundarne socializacije. What, I'm a late bloomer?! Ampak ljudje so hecni glede tega. Večina se prepričuje, da je dovolj odprta za čimveč stvari, da z odprtimi rokami sprejemajo ljudi take kot so. V resnici pa je težko pobegniti predsodkom in sodbam. Tudi meni včasih. Kljub temu mi obstoj popačenih slik pomeni neprimerljivo več kot neke posiljene polresnice. Kamuflaža me hitro odbije. Me niti ne zanima kaj je spodaj.

Spet me je odneslo. Hotla sem povedat nekaj o moji mali. Deklici, ki je sposobna v parih minutah potegnit na dan ravno tiste stvari, katerih me je še pred samo seboj sram. Tiste, ki jih nikoli ne poveš nikomur. Potem navadno nekaj minut sedim ob njej v tišini, češ 'wtf?! kako sm ti glihkar to povedala??!', pa me pomiri s svojim sofuckingwhat nasmeškom. Ker taka je. Vedno sedi ob meni z odprtimi rokami. Deklica, ob kateri postajaš boljši in katere beseda imajo komaj dojemljivo vrednost.

Čeprav malokrat pokažem, mi pomeniš milijon milijard... and then some! :*

ponedeljek, 23. marec 2009

sobota, 21. marec 2009

Pet peeve

Res bedasto, da v pogovoru z nekom omenjaš svoja poznanstva po imenih, če dobro veš, da jih poslušajoči ne pozna! "Alenka je blabla z Miho, pol smo še Milica, Jasna in Lana blabla pr Nebojši doma." Who the hell cares, če pa ne vem kdo to so?! Reč "dva prjatla/kolega/znanca/.../ sta blabla, pol nas je pa enepar še blabla pr enmu doma." Ne pa, da imam vmes dela z dešifriranjem koga zdej kle poznam, jebote.

petek, 20. marec 2009

EoDM

Tole sm posnela na koncertu Eagles of Death Metal v Mediaparku, dvoje dni nazaj. Koncert sam je bil pretty unimpressive, še posebej v primerjavi s tistim izpred dveh let. Menim, da je bil Jesse Hughes malo razočaran nad maloštevilnimi deklicami pod odrom :) Edini, ki jo je našel, pa je oslinil roko.



Je pa fino gledat širokoramnega Joeya Castillota med užitkarskim pobobnavanjem ;) V minutah med komadi je publika vzklikala njegovo ime, je blo res hecno... ni se moč izogniti senci Kraljic Kamene Dobe, m-m.

ču-ču ;)

sobota, 14. februar 2009

here we go again...

Jebemti, se hitr pozna, če par dni sonce sije... spet sem pokonci dolgo v noč, počenši raznovrstne bedarije, čez dan pa spim. Semi-oblečna gospodična s TV1000 pleše že nebroj minut, pa še zdej ni modrca odvrgla. Uf, zadnjič sem med preklapljanjem tehle porno kanalov nesrečno naletela na eno unih fetiš oddaj s starejšimi gospemi... Bolj, ko sem možiclje nad očmi prosila milosti, zloveščeje so se nasmihali in klesali tist nagravžni šit v spomin. Se zdej mal izogibam tistih programov nad 400 :) Ne vem, kdaj je glavna atrakcija pornjakov postalo nekakšno analno tlačenje, še manj close-up posnetki nekih razvlečenih ritnih lukenj!? Vsakmu svoje, I guess.

Pa tale Facebook... za likvidirat. Ne sam, da sem 32 ljudi naenkrat poslala v pm, ker sem nekomu odgovarjala na sporočilo, pa nism vidla, da je naslovljeno na več ljudi in si s tem nakopala 31 novih haterjev; od kje se jemlje zdej folk, s katerim se že pred petnajstimi leti nismo mogl gledat, ker nam je bilo jasno, da ta solata ne bo zrastla, če jo špricaš sam s pljunki?

Avgusta moram napisat kej o Marku. Letos bo 11 let.

sreda, 4. februar 2009

Zaloška MusicFest

Dovolj je dovolj! ?. Po ogledu spodnjega videa, ob katerem sem začela celo jokat (I'm an emotional retard, I am.), sem si zastavila konkreten našparalni plan in preko njega nabavit Yamahin tenorjev saksofon! Že izgled inštrumenta je neverjeten, sam zvok pa mi spodnese tla pod nogami, I shit you not!


Gospa Mara iz devetke me bo še posebej vesela.

In the mean time pa sem znašla tule v novem domovanju, kjer polovico dneva preživim sama v družbi Gregorjevega klavirja. Sprva je togo in brezosebno zavzel svoj konec sobe, mene pa poslal nabirat nepotrebne mi učenosti v nasprotnega. Po tednu dni prisilnega druženja in nezaupljivega spogledovanja pa sva se končno sprijaznila eden z drugim. Zadnje dva dni sva postala celo težko ločljiva. Preko YouTuba se učiva glasbene teorije in skupaj popizdiva, ko desnico odpelje po napačnih tipkah. Being a righty, ne vem zakaj levica bolj uboga.

Twinkle Twinkle ...CHECK
Mary Had a Little Lamb ...CHECK
Jingle Bells ...CHECK
Moonlight Sonata ...CH ...right :/

Nevertheless, I dream a little dream of thee, sexyphone... ;)