četrtek, 4. junij 2009

random stuff

Zdi se mi, da kar naprej nekaj pišem sem, pa zdaj vidim, da pozabljam zapise objavit. Tako imam na eni strani "delovne table", ki izpiše 25 vnosov na stran, le 6 objavljenih. Nima veze. V teh me ni več, sem v tistih ki še pridejo :) Včeraj sem odkrila tole pesem spodaj. Lepa.


Kaj se dogaja? Lovim se med naključnimi srečanji z znanci, ki mi nezavedno premikajo gore v glavi, čeprav to skrbno skrivam. Dvoje izrečenih stavkov, tako mimogrede, niti ne namenjenih meni, odprejo vesolje jasnosti in namena. Pri tem opažam, da sem tiho tudi v navzočnosti všečnih mi ljudi. Se mi zdi škoda časa izgubljati z govorjenjem, ko pa lahko poslušam. Izpadem sicer pretty lame, pa kmalu prebolim :) "Alfa karakterji", to me prav simpatično bega. Verjetno ravno zato, ker ga sama nimam. Ja, hecne stvari se mi podijo po glavi. V njih izogib se tako raje držim študijskih knjig. Pa nič zato, pač pridejo in grejo. Je uredu, da me je moja študijska smer začela zanimat šele v zadnjih dveh tednih zadnjega letnika? Better late, than never, I suppose. Bomo videli, kako bo minilo poletje in z njim čas odločitev glede magisterija. Zaenkrat mi paše.

Foter je bil včasih jadralec, danes pa je avtoprevoznik. Vsa ta leta se mi je zdelo, da se je na slednjo stvar naslonil zgolj zaradi pomanjkanja povpraševanja po jamborih, ki jih je delal še za časa Jugoslavije in da je delo bolj utrujajoče, kot karkoli drugega. Zadnjič pa me je res presenetil, ko mi je povedal, da si ne predstavlja, kaj bi še bilo takega, kar bi lahko počel z enakim užitkom, kot je vožnja kamiona. Toliko bolj mi je to všeč, ker sicer prihaja iz posh familije inžinerjev strojništva, ki so se do ostalih vedli kot kraljeva družina. No, žal so enako počeli tudi s svojimi otroki, tem pa ni preostalo drugega, kot nasilno uporništvo v imenu preproste potrebe po reakciji. And that's how mi dad became a pirate :) Hotela pa sem rečt: foter, kapo dol! Zakopljem jo v zemljo! Upam lahko samo, da bom kdaj iskreno rekla enako. Ma to so bolj take reči... tato je občutljiva tema :)

Eksistencialna kriza me jebe. Sej pridejo in grejo, tale zadnja pa ima kar dolge kremplje. Tokratna lekcija je človekova kvaliteta. Definicija, nivoji, koncepti, cilji, primeri in časovni intervali. Če ima kdo kako svojo predstavo o tem, kaj človeka dela kvalitetnega, je bom zelo vesela.

Naključij ni! ;)

sreda, 6. maj 2009

Cult Pollution

Nč "klik", dokler ni narejeno do konca!!

sreda, 29. april 2009

Die Fledermaus

Majka mi je danes nevede prinesla svoje rojstnodnevno darilo, ki je prispelo po pošti še na Cerkovo in ker ne pozna imena ali url-ja mojega bloga, lahko tule mirno povem, da bo verjetno tudi ona vsa solzna, ko bo vidla kaj jo čaka. Jaz sem bla že samo, ko sem vidla kakšne oblike škatlo mi podaja, pa sm se kr stran obrnila. Z majko sva si sicer v marsičem podobni, še več pa je stvari, ki naju postavljajo vsako na svoj breg. O tem kdaj drugič. Še malo v solzah (I did mention my emotional tardiness, rite?), sem ravno odgledala opereto Netopir ...ampak ne katerekoli, našla sem prav tisto, ki sva jo po našem starem videorekorderju nemških tipk vrteli ravno dovolj dolgo, da se je strgal trak, potem pa te izvedbe nisva našli nikoli bloody več. Tega je zdaj nekje osemnajst let. Ja no, ena mularija je über brithna in piše&računa že pri štirih, eni sestavljajo meterska letala z lego kockami, jaz sem pa ure in ure presedela ob raznih operah in operetah. Falični klicaji marsikaterih ugankarskih heurek še danes niso ugledali dnevne svetlobe, lego kock pa nikoli nisem imela veliko, saj so bile povečini podedovane in porazgubljene. So there. Nekaj oper nama je moj brat presnel z WWF pretepi, kar je majko zelo užalostilo, mene pa je ravnotak zabavalo (če se kdo spomni, kako je bilo ime tistemu, ki je imel porisan obraz, nad komolci pa je imel zavezane zelene in rozaste trakove, vsakič je prav pošteno nabutal Undertakerja; let me know, porfavor!). Ampak! AMPAK!!! Die Fledermaus je imel ogromno izvedb in filmskih priredb, tale, ki leži tule pred mano pa je ravno tisti iz leta 1972 z neprekosljivo gdč. Janowitz v glavni vlogi. Je točno ta izvedba, ki jo objokujeva že skoraj dve desetletji in ne premore niti enega jebenega torrenta!!! Verjetno nama pomeni tako veliko, ker je ena redkih stvari, ki nama je RES skupnih. Res sem fucking vesela!!!! :)))))) Kot da bi me nekdo za dve uri postavil nazaj v otroštvo! Unedva rockabillya pod mano sta verjetno mal čudn obračala očesi, ko jima je dvometerska baba skakala nad glavo med izvajanjem baletnih akrobacij :)

Majka, moja solzica komej čaka tvojo :*


p.s.:dejte mi mir z navodili glede mojega bloga. če čem, ga bom zbrisala vsak drug dan in čez par ur dala nazaj gor. k je moj. aj prov? če ne se pa jepte :*

sreda, 25. marec 2009

moja mala

Hecno, kako imam teh nekaj svojih deklic več ali manj na isti emocionalni razdalji, kjub temu pa so med njimi gore razlik glede sprejemanja in razumevanja. Večini lahko povem nekaj, mogoče malo površno orišem situacije in takoj mi je jasno kdaj je zanje dovolj. Kdaj ne smem it globje, ker jim lahko popačim svojo sliko. Nič slabega. Priznam, da se dostikrat ne zavedam mej. Malo mi manjka te sekundarne socializacije. What, I'm a late bloomer?! Ampak ljudje so hecni glede tega. Večina se prepričuje, da je dovolj odprta za čimveč stvari, da z odprtimi rokami sprejemajo ljudi take kot so. V resnici pa je težko pobegniti predsodkom in sodbam. Tudi meni včasih. Kljub temu mi obstoj popačenih slik pomeni neprimerljivo več kot neke posiljene polresnice. Kamuflaža me hitro odbije. Me niti ne zanima kaj je spodaj.

Spet me je odneslo. Hotla sem povedat nekaj o moji mali. Deklici, ki je sposobna v parih minutah potegnit na dan ravno tiste stvari, katerih me je še pred samo seboj sram. Tiste, ki jih nikoli ne poveš nikomur. Potem navadno nekaj minut sedim ob njej v tišini, češ 'wtf?! kako sm ti glihkar to povedala??!', pa me pomiri s svojim sofuckingwhat nasmeškom. Ker taka je. Vedno sedi ob meni z odprtimi rokami. Deklica, ob kateri postajaš boljši in katere beseda imajo komaj dojemljivo vrednost.

Čeprav malokrat pokažem, mi pomeniš milijon milijard... and then some! :*

ponedeljek, 23. marec 2009

sobota, 21. marec 2009

Pet peeve

Res bedasto, da v pogovoru z nekom omenjaš svoja poznanstva po imenih, če dobro veš, da jih poslušajoči ne pozna! "Alenka je blabla z Miho, pol smo še Milica, Jasna in Lana blabla pr Nebojši doma." Who the hell cares, če pa ne vem kdo to so?! Reč "dva prjatla/kolega/znanca/.../ sta blabla, pol nas je pa enepar še blabla pr enmu doma." Ne pa, da imam vmes dela z dešifriranjem koga zdej kle poznam, jebote.

petek, 20. marec 2009

EoDM

Tole sm posnela na koncertu Eagles of Death Metal v Mediaparku, dvoje dni nazaj. Koncert sam je bil pretty unimpressive, še posebej v primerjavi s tistim izpred dveh let. Menim, da je bil Jesse Hughes malo razočaran nad maloštevilnimi deklicami pod odrom :) Edini, ki jo je našel, pa je oslinil roko.



Je pa fino gledat širokoramnega Joeya Castillota med užitkarskim pobobnavanjem ;) V minutah med komadi je publika vzklikala njegovo ime, je blo res hecno... ni se moč izogniti senci Kraljic Kamene Dobe, m-m.

ču-ču ;)