7

End of zi world

Lahko noč ;)

Črt

"Matevž-ne-bo" je postal Črt :)
Čestitke, mami!

Silence

Tole smo gledali julija v lapidariju celjskega Pokrajinskega muzeja. Sedeli smo v travi pod odrom, obsijani s svečkami. Hard core romantika. Zaljubljeni za zmeraj.

She Alone

Oka

We must learn to reawaken and keep ourselves awake, not by mechanical aids, but by an infinite expectation of the dawn, which does not forsake us in our soundest sleep. I know of no more encouraging fact than the unquestionable ability of man to elevate his life by a conscious endeavor. It is something to be able to paint a particular picture, or to carve a statue, and so to make a few objects beautiful; but it is far more glorious to carve and paint the very atmosphere and medium through which we look, which morally we can do. To affect the quality of the day, that is the highest of arts. Every man is tasked to make his life, even in its details, worthy of the contemplation of his most elevated and critical hour.

(Henry David Thoreau, Walden.)

S fotrom nama je skupnih le nekaj stvari: všeč so nama (izključno) temnolaske, Dire Straitsi, preklinjanje in vsesplošni nered. Ne marava množic in desničarjev; imava rahlo adiktivni osebnosti, družabna sva le cirka petkrat letno. V vseh pomembnih temah pa sva si na nasprotnih polih, pri čemer sive cone ne upoštevava. Večino časa se opazujeva le od daleč, govoriva skorajda nikoli. Spoznavava se počasneje kot ljudje, ki se srečajo le nekajkrat v življenju. Pa vendar, spomladi greva skupaj opravljat jadralske izpite. Kletne police se nam sicer šibijo pod težo osvojenih pokalov raznih jadralskih tekem izpred dveh desetletij, izpita pa, v znak silne naklonjenosti do kaosa znotaj osebne papirologije, nima več. Jebote, maš stavke...izgubil ga je. Potem se greva bojda še tetovirat in njemu v ušes vtaknit en gigavelik zlat uhan...če nama bo zneslo dan prešetat v neprijetni tišini:) Vsake toliko se hudomušno spogledava, ko eden nekaj razlaga in se drugi prepozna v povedanem, sama pa v sobi vseeno ne marava ostati....ker si nimava kaj povedati.

Čez dve leti gre. Oka, the pirate :)

No, začelo se je s Thoreaujem in navezavo na prebujajočo se ljubezen do nepredvidljivega lebdenja na vodi, o tem kako si kljub vsemu želim sprehoda po očetovih stopinjah, končalo pa zopet z nečim nepovezljivim. Yes, I used to have daddy issues ;) Nimam jih več, oka je pač oka. Z okolico ravna kakor najboljše zna in s tem se je bilo potrebno sprijaznit. Včasih res povem več, kot če bi pisala dnevnik sama zase. O oki pa še kdaj kakšno.

delo osvobaja?

To je pa tko, ko si še posebej glasen in godrnjaš v pomanjkanju dela - potem pa te vržejo v vodo, češ 'evo ti, brihta, zdej pa plavi. jebeš rokavčke, sej maš dva metra'. Prav mi je. Dela imam sicer vrh eneparih glav vkup, zadeve ne znam naredit in vsaka ura se zdi dragocenih minut. Ampak mislim, da bo šlo :) Programiranje postaja zanimivo, všeč mi je konstantno učenje in reševanje 'problemov'. Na koncu pa še dober zgleda.

Lajf je seksi ;)

1/4 stoletja

Pred leti sem pričakovala, da me bo 25. malo prešejkal, češ dovolj si stara, da bi to in ono... ljudje so pri teh letih dosegli že toliko in toliko... pa me sploh ne gane. Je samo še en dan; včeraj nisem bila kaj dosti mlajša in jutri ne starejša. Kaj počnejo ostali in kaj so dosegli, me pravzaprav ne zanima, primerjav ne delam, ne postavljam si pogojev in ciljev, ne delam zaobljub. (Mimogrede, ljudje bi sami s seboj ustvarili veliko čudovitega, če bi vsaj del energije, ki jo potrošijo z vtikanjem v tuje stvari, namenili vtikanju vase! ...včasih tudi dobesedno;)) Vse, kar moram vedet je, da osmišljevanje tujih načel ne prinese miru, še manj; ne riše nasmeškov. Poletje ima svoj čar... danes je pomemben samo 'danes', da sem tukaj z vsemi delci obstoja, polno prisotna za sogovornika, uživajoč svoje okolje. Kaj bo jutri in 5 let od danes, pa me bo zanimalo takrat. Hecno je, da me je danes kar nekaj kolegatov vprašalo, če sem kej žalostna, ker sem 'starejša'... čemu, se vprašam?! Ker je 25. in ne 18.? Come on, ne ga tkole sračkat, modeljad! Marbit je samo vprašanje prioritet. Vsako prihajajoče leto mi je nepopisno bolj v dar, kot izgubo. Življenje mi je jasno bolj kot kadarkoli poprej, neugnane še resnice 26. leta starosti pa komaj fucking čakam, prav tako vsakega sledečega! ;)

All in all, la vita e motherfucking bella, kameradi moji! Najlepša hvala za čestitke!